Najnovejša genetska raziskava ostankov zadnjega obroka volčjega mladiča je ponudila presenetljive ugotovitve o dlakavem nosorogu (Coelodonta antiquitatis), ki je v pleistocenu naseljeval evrazijske stepe. Znanstveniki so s pomočjo analize DNK ugotovili, da vrsta pred izumrtjem ni kazala znakov genetskega propada ali parjenja v sorodstvu, kar zavrača prejšnje teorije o genski obsojenosti te vrste na propad. Raziskovalci so analizirali vsebino želodca zamrznjenega volčjega mladiča, najdenega v sibirskem permafrostu, v katerem so odkrili izjemno dobro ohranjene genetske sledi dlakavega nosoroga. Študija je pokazala, da je bila populacija nosorogov stabilna in gensko raznolika še tisoče let po tem, ko so se v njihovem življenjskem prostoru pojavili ljudje. To nakazuje, da človeški lov verjetno ni bil glavni dejavnik njihovega izumrtja. Nove ugotovitve krepijo tezo, da so hiter upad populacije in končno izumrtje povzročile nenadne podnebne spremembe ob koncu zadnje ledene dobe. Dlakavi nosorogi so bili specializirani za življenje v hladnem in suhem okolju, zato niso uspeli preživeti prehoda v toplejše in bolj vlažno podnebje, ki je spremenilo njihovo naravno okolje in vire hrane.